Diabetes mellitus je resna bolezen, za katero je značilno pomanjkanje insulina v različnih stopnjah. Kot posledica patologije se lahko pojavi hiperglikemija, to je zvišanje krvnega sladkorja, kar bo povzročilo različne presnovne motnje in zaplete.
Sladkorna bolezen je tretja najpogostejša bolezen za rakom in boleznimi srca in ožilja. Po vsem svetu je trenutno znanih več kot sto milijonov ljudi s to boleznijo. Vsakih 15 let se število primerov podvoji.
Ni zdravil, ki bi lahko popolnoma odpravila manifestacije sladkorne bolezni. Če se bolezen ne zdravi dlje časa, pride do nepopravljive poškodbe žil različnih organov.
Da bi pravočasno opazili simptome patologije, morate vedeti, katere vrste sladkorne bolezni obstajajo.
Vrste sladkorne bolezni

V medicini poznamo več vrst sladkorne bolezni. Sam izraz razkriva cel seznam bolezni s skupnimi lastnostmi. Značilnosti sladkorne bolezni in njihove vrste so v patološki ravni sladkorja v krvi.
Obstaja veliko razlogov, zakaj insulin ne more dostaviti glukoze v celice iz krvi. Vendar je rezultat vedno enak: ko je kri močno nasičena s sladkorjem, se celice ne morejo normalno hraniti.
Ko sladkor ne pride v celice, nase potegne vodo. Tekočina, ki polni krvni obtok, zapusti skozi ledvice in pride do dehidracije. Ne glede na vrsto sladkorne bolezni so prisotni naslednji simptomi:
- suha usta
- žeja
- Pogosto in obilno uriniranje.
Vsaka vrsta bolezni ima svoj značilen učinek na človeško telo. Diabetes mellitus, katerega vrste imajo svoje razlike, so lahko:
- Nesladkor in sladkor.
- Latentno.
- Potencialno se izraža v nagnjenosti k bolezni.
- Od insulina neodvisen in od insulina odvisen.
- Labilen.
- ledvična.
- Postoperativno, pojavi se po operaciji trebušne slinavke.
- Pankreasa, izražena v poškodbi trebušne slinavke.
- Ekstrapankreatično, ni povezano s poškodbo trebušne slinavke.
Sladkorna bolezen tipa 1

Od inzulina odvisna sladkorna bolezen je avtoimunska ali virusna okužba trebušne slinavke, organa, ki proizvaja insulin. Pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 1 insulina sploh ni ali pa ga je zelo malo.
Statistični podatki kažejo, da se bolezen tipa 1 pojavi že v mladosti. Določajo ga simptomi, kot so pogosta huda žeja, pogosto uriniranje, hitra izguba teže, huda lakota in pojav acetona v urinu.
Zdravljenje te vrste bolezni je sestavljeno iz dajanja potrebnega odmerka hormona od zunaj. Drugi terapevtski ukrepi so popolnoma neučinkoviti. Prvi tip sladkorne bolezni se najpogosteje pojavi zaradi genetske predispozicije. Takšno bolezen lahko izzove eden ali več negativnih dejavnikov, ki sprožijo patološke spremembe v imunskem sistemu.
Posledično se deformirajo celice trebušne slinavke, ki proizvajajo insulin. Pomanjkanje hormona vodi v dejstvo, da telo ne more popolnoma izkoristiti ogljikovih hidratov; pomanjkanje energije skuša nadomestiti s predelavo maščob.
Strupene snovi začnejo vstopati v možgane. Zato je izjemno pomembno nenehno spremljanje trenutnega stanja telesa in ravni glukoze v krvi.
Bolezen se lahko pojavi zaradi:
- Okužbe.
- stres.
- Sedeči način življenja.
- Avtoimunske bolezni.
- Dednost.
- Slaba prehrana.
Takšna sladkorna bolezen predstavlja do 15% vseh bolnikov. Najpogosteje zbolijo otroci in mladostniki. Bolezen se pojavi kot posledica pasivnega načina življenja in nenehnega uživanja ogljikovih hidratov. Debelost in sladkorna bolezen se lahko pojavita pri jemanju:
- Gazirane pijače.
- Prekajeno meso.
- Konzervirana živila.
- Hitra hrana.
Včasih se najprej pojavi sladkorna bolezen, nato pa debelost. Bolezen tipa 1 ima naslednje simptome:
- šibkost.
- razdražljivost.
- Občutek utrujenosti.
- slabost
- Povečana žeja.
- Nagon po uriniranju.
Pogosto bolniki hitro izgubijo težo ali, nasprotno, pridobijo težo. Sladkorna bolezen je lahko:
- Primarni: genetski, esencialni.
- Sekundarni: ščitnica, hipofiza, steroidi.
Bolezen je lahko blaga, zmerna ali huda. Glede na naravo bolezni je bolezen razdeljena na inzulinsko odvisno in inzulinsko neodvisno vrsto. Zaradi visoke ravni sladkorja v krvi se deformirajo ledvice in krvne žile oči.
Zato ljudje z boleznijo tipa 1 v mnogih primerih izgubijo vid in postanejo skoraj slepi. Obstajata tudi dve glavni manifestaciji: najprej motnje v delovanju ledvic, nato - odpoved tega organa. Bolniki pogosto poročajo o bolečinah in otrplosti v okončinah. To je posledica slabe cirkulacije in poškodbe živcev.
Če je pretok krvi v stopalih moten, obstaja veliko tveganje za amputacijo noge. Pri bolezni tipa 1 je v krvi visoka vsebnost holesterola, zato sta pri sladkornih bolnikih pogosta možganska kap ali miokardni infarkt.
Moški s sladkorno boleznijo pogosto razvijejo impotenco, ker živci in krvne žile prenehajo delovati na zdrav način. Kot posledica patologije se pojavijo:
- debelost.
- pankreatitis.
- Dermatopatija.
- Nefropatija.
- Encefalopatija.
Ena najnevarnejših patologij je hipoglikemična koma. To stanje je pogosto usodno.
Ljudje s sladkorno boleznijo morajo vsak dan preverjati raven sladkorja v krvi s posebnimi napravami, namenjenimi za domačo uporabo. Po potrebi je predpisan urinski test za vsebnost sladkorja.
Če se raven glukoze poveča, bodo za zdravljenje bolezni tipa 1 potrebne injekcije insulina. Ta hormon sodeluje pri presnovi, kar telesu omogoča predelavo ogljikovih hidratov.
Če sladkorne bolezni tipa 1 ni ustreznega zdravljenja, se pojavijo resni zapleti. V nekaterih primerih je možna smrt. Včasih je treba osebo hospitalizirati, da se ugotovi zapletenost situacije.
V bolnišničnem okolju se bolnik nauči novih veščin za nadzor ravni sladkorja.
Sladkorna bolezen tipa 2

Ta vrsta bolezni se pojavi, ko trebušna slinavka ne proizvaja dovolj insulina. Stanje poslabša tudi zmanjšanje aktivnosti celic v tem organu. Običajno se patologija oblikuje zaradi dedne imunosti tkiva na hormon.
Tkiva, ki so izpostavljena insulinu, imajo insulinske receptorje. Zaradi pojava patologije teh receptorjev se razvije odpornost tkiv na insulin. Hkrati se izločanje hormonov ne zmanjša, kar tvori relativno pomanjkanje insulina.
Pri debelih bolnikih se najprej zmanjša delovanje insulinskih receptorjev. Prenajedanje povzroči čezmerno tvorbo glukoze v krvi, medtem ko neodzivna tkiva glukozi ne dovolijo vstopa v celice.
Ker je za vnos sladkorja v celice potrebna zadostna količina insulina, se začne njegova prekomerna proizvodnja v trebušni slinavki, kar povzroči izčrpavanje beta celic.
Sladkorna bolezen tipa 2 v medicini ne velja za dedno patologijo, temveč za bolezen nezdravega načina življenja. Tudi s hudo dednostjo se taka motnja ne bo oblikovala, če:
- Uživanje sladke hrane in drugih "hitrih" ogljikovih hidratov je omejeno.
- Brez prenajedanja.
- Obstaja stalen nadzor nad telesno težo.
- Redno telovadite.
Simptomi sladkorne bolezni tipa 2 niso specifični. V večini primerov oseba ne opazi njihovih manifestacij, saj ni bistvenega poslabšanja dobrega počutja. Toda če poznate simptome, ne morete zamuditi trenutka njihovega pojava in se pravočasno posvetovati z zdravnikom, ki določa koncentracijo glukoze v krvi. Zato bo ustvarjena uspešna kompenzacija sladkorne bolezni in tveganje za zaplete se bo znatno zmanjšalo.
Glavne manifestacije te patologije:
- suha usta
- Povečanje količine urina, zaradi česar se oseba ponoči nenehno zbuja.
- Močna žeja.
- Srbenje sluznice.
- Močan apetit, povezan z odpovedjo sinteze leptina.
Prisotnost sladkorne bolezni lahko kaže tudi:
- Počasno okrevanje ran.
- Furunkuloza.
- Impotenca.
- Glivične okužbe.
Bolezen se lahko prvič odkrije ob hospitalizaciji zaradi možganske ali srčne kapi. Takšne bolezni kažejo, da je sladkorna bolezen v resni fazi.
Običajni simptomi se pojavijo šele, ko se raven sladkorja dvigne nad ledvični prag - 10 mmol / l. S takšnim povečanjem glukoze se pojavi v urinu. Če vrednost ne doseže 10 mmol/l krvi, potem oseba ne čuti sprememb v telesu.
Opozoriti je treba, da je naključna diagnoza sladkorne bolezni tipa 2 zelo pogost pojav.
Za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 se uporabljajo naslednja zdravila:
- Bigvanidi.
- Tiozolidindioni.
- Derivati sulfonilsečnine.
- Glinidi.
Gestacijski diabetes
Gestacijska oblika bolezni se lahko pojavi pri nosečnici. Patologija nastane zaradi nezadostne proizvodnje insulina, ki je potreben za uravnavanje krvnega sladkorja.
Med nosečnostjo je žensko telo prisiljeno proizvesti veliko količino insulina, ki zadovoljuje potrebe ploda. Ta postopek je še posebej pomemben v drugi polovici nosečnosti.
Če pride do pomanjkanja inzulina, se raven glukoze v krvi nenehno dviguje, kar je priložnost za nastanek gestacijskega diabetesa. Ta bolezen ponavadi mine sama od sebe, takoj po porodu.
To je značilnost, ki jo razlikuje od drugih vrst sladkorne bolezni, ki so kronične.
Latentna sladkorna bolezen

S sladkorno boleznijo je povezanih veliko neznank. Najpogostejši vrsti bolezni sta prva in druga vrsta. Omeniti velja, da obstaja vmesna vrsta te nevarne bolezni, ki se imenuje diabetes LADA.
Ta bolezen se pojavi v odrasli dobi. Ta vrsta bolezni je nevarna, ker se lahko dolgo časa maskira kot sladkorna bolezen tipa 2. Latentno obliko bolezni je zelo težko diagnosticirati.
LADA je resna avtoimunska bolezen. Imunski sistem začne napadati lastno telo in nenehno uničuje beta celice, ki proizvajajo insulin v trebušni slinavki. Toda takšni bolniki lahko dolgo časa brez injekcij insulina, za razliko od tistih s sladkorno boleznijo tipa 1.
Pri latentni obliki sladkorne bolezni imunski procesi potekajo precej počasi. Trebušna slinavka ohranja delujoče celice beta. Bolniki so indicirani za zdravljenje z zdravili, ki so namenjena diabetikom s sladkorno boleznijo tipa 2. Sčasoma protitelesa uničijo vedno več celic beta, kar povzroči močno zmanjšanje količine insulina in neizogibno uporabo insulinske terapije.
Skrita sladkorna bolezen
Skriti diabetes mellitus ima drugo ime: latentni ali mirujoči. Ta patologija predstavlja sladkorno bolezen v zgodnji fazi.
V začetni fazi sladkorne bolezni sladkor in njegova raven v krvi nikoli ne presegata norme. V začetni fazi bolezni je zabeležena motena toleranca za glukozo. Poleg tega se po obremenitvi s sladkorjem v krvi osebe opazi zelo počasno, a zmanjšanje koncentracije glukoze.
Takšni ljudje imajo precej visoko verjetnost, da bodo v 10-15 letih zboleli za sladkorno boleznijo. Ta bolezen ne zahteva posebne kompleksne terapije, vendar je pomemben stalni zdravniški nadzor. Latentni diabetes mellitus lahko traja več let.
Za njegov razvoj je včasih dovolj resna živčna motnja ali virusna okužba.
Diabetes insipidus
Diabetes insipidus je patologija, ki jo povzroča absolutno ali relativno pomanjkanje vazopresina, hormona, ki ima antidiuretični učinek. Ljudje trpijo zaradi nenadnega uriniranja in žeje. Spanje je močno moteno, oseba si ne more normalno opomoči.
Na dan se sprosti približno 6-15 litrov ohlapnega, svetlega urina. Obstaja tudi pomanjkanje apetita in hujšanje. Človek je nenehno utrujen in razdražen, obstaja suha koža in pomanjkanje znojenja.
Subkompenzirana sladkorna bolezen
Diabetes mellitus je bolezen, ki vključuje kršitev presnove ogljikovih hidratov. Vsi terapevtski ukrepi so usmerjeni v njegovo normalizacijo. Precej težko je doseči trajen učinek. Zaradi dolgotrajne terapije lahko raven presnove ogljikovih hidratov niha in ima različne vrednosti.
Obstaja več oblik, ki vam omogočajo kompenzacijo te nevarne bolezni. Govorimo o:
- Dekompenzirano.
- Subkompenzirano.
- Kompenzirana oblika.
Za dekompenzirano obliko je značilno, da skoraj ni izboljšanja presnove ogljikovih hidratov. V krvi je visoka koncentracija glukoze, v urinu najdemo aceton in sladkor.
Subkompenzirana sladkorna bolezen je patologija, pri kateri se raven sladkorja v krvi ne razlikuje veliko od norme, prav tako pa v urinu ni acetona. Pri kompenzirani obliki bolezni je raven glukoze pri osebi normalna, vendar v urinu ni sladkorja.
Labilna sladkorna bolezen
Bolezen lahko glede na naravo poteka ločimo na labilno in stabilno. Za labilno vrsto bolezni so značilna znatna dnevna nihanja glukoze v krvi.
Pri takih ljudeh se pojavi hipoglikemija, največkrat v času kosila. Pozno ponoči in zgodaj zjutraj sta močna žeja in hiperglikemija. Latentni potek bolezni pogosto spremlja nastanek ketoacidoze, ki pogosto vodi v diabetično komo.
Hitra zamenjava hipoglikemije s hiperglikemijo je značilna za juvenilno in otroško sladkorno bolezen. Stabilnost poteka bolezni je značilna za srednjo stopnjo. Bolezen je labilna, kadar je huda.

























